ODLOMEK IZ KNJIGE : Šuligoj in Janc
ŠULIGOJ JE RAVNO POSPRAVLJAL NOTNO GRADIVO PO KONČANI VAJI ZBORA V SOKOLSKEM DOMU, KO JE ZA SEBOJ ZASLIŠAL TIHE KORAKE, TAKOJ ZATEM PA KAŠELJ.
OBRNIL SE JE IN POGLEDAL KDO NEKI JE PRIŠEL.
SREDI DVORANE JE STAL MOŠKI SREDNJIH LET, KI SE JE ŠULIGOJU ZDEL MOČNO ZNAN.
»Vam lahko kako pomagam ?« ga je nagovoril.
Moški je v rokah premetaval kapo sšiltom in videti je bilo, da je v zadregi. A potem se je vseeno ojunačil.
»Mogoče se gospod učitelj ne spomnijo, a enkrat sva skupaj spila kozarec na zdravje… In tudi zapeli smo !« je dejal moški.
In potem se je Šuligoj spomnil svojega prvega dne v Trbovljah, voznika Johana, ki ga je peljal k Ternovic na kozarec, nadutega žandarja Krpača in skupine knapov, ki je tako lepo zapela »Nocoj, pa oh nocoj«.
»Janc ste, kaj ne ?« je dejal Šuligoj z radostjo v glasu in vstal od klavirja.
Stopil je k moškemu in mu ponudil roko.
Ta ga je nekaj časa nejeverno gledal, ves zmeden, da se učitelj spomni njegovega priimka in da mu spet ponuja roko.
»Ja, Janc sem…« je dejal v zadregi in učitelju nerodno segel v roko.
»Kaj vas je pripeljalo k meni, dragi prijatelj ?« je vprašal Šuligoj in Jancu ponudil stol.
»Veste, gospod učitelj… Za vaš zbor gre !« je dejal počasi in s pretehtanimi besedami Janc, kot da bi se bal, da bi rekel kaj narobe.
»Ah, za naš zbor gre ?! In kaj v zvezi s tem vas zanima ?«
»Petje v zboru !« je izstrelil moški.
»Petje v zboru ? Janc, kaj ga pa biksate, saj to je vendar mladinski pevski zbor !« je na široko razprl roke Šuligoj.
»Saj, hudiča… Prav v tem grmu tiči zajec, gospod učitelj ! Doma imam dekle, ki poje kot angel in bi rada pela z vami v tem preklicanem zboru. Že nekaj tednov mi ne da miru in me noč in dan gnjavi s tem zborom in petjem v njem! Pa sem rekel… Nič, stopim do gospoda učitelja in ga vprašam… Saj beseda ni konj, kaj ne ?« je drdral Janc.
Šuligoj se je smehljal in kimal.
»Koliko pa je staro to vaše dekle ?«
»Štirinast… Ne… Trinajst… Ja, trinajst ! Ema je štirinajst, Herminca pa trinajst ! Ja, tako bo prav !« je sam sebi kimal Janc.
Šuligoj je že iz poučevanja v šoli vedel, da ogromno staršev pri desetih otrocih sploh ne ve, koliko let kateri od njih šteje. Večina je vedela te podatke le približno in je njihovo starost povezovala z drugimi dogodki, ki so zaznamovali njihova življenja. S štrajki, s smrtjo bližnjih, z izgubo dela pri TPD in le redkokdaj z veselim trenutki.Šuligoj je ob tem večkrat pomislil, da te svetle trenutke raje čim prej pozabijo, da lahko premagujejo tegobe črnega vsakdanjika.
»In kako to, da vaša hči ni prišla na zborovanje, ko smo objavili s plakati, da bo zbor začel z delom ?« je zanimalo Šuligoja.
»Saj, hudiča… Takrat je skoraj mesec in pol ležala zaradi neke hude bolezni. Ne vem že katere, a bilo je, verjemite, gospod učitelj, zelo hudo z njo. Vročina in takšne stvari. Potem pa si ni večupala k vam, ko je slišala koliko pevcev imate. A verjemite mi, da je zdaj zdrava in da zares angelsko poje !«
Šuligoj je premišljeval in kimal. Poznal je takšne primere, ko otroci zaradi bolezni, med drugim tudi tuberkuloznih obolenj, po celo leto niso mogli v šolo. Ali niso mogli ali pa jim je to prepovedal zdravnik Jenšterle, ki je dobro poznal razmere v knapovskih kolonijah, a se oblast na njegova opozorila ni odzivala.
»Veste, učitelj… Katehet je pred kakšnim letom po cele dneve visel pri nas doma, da smo že razmišljali, da bi ga pribili na steno za hišnega Kristusa… A prihajal je le zaradi Hermine, ker je ta farški podrepnik kot kakšen osel trmasto vztrajal, da bi naša punca morala peti v tistem njegovem pobožnem zboru. Pa ni hotela, veste ! Ona je kanpovski otrok in tega se zaveda in želi prepevati le pri vas !« je z neprikritim ponosom pripovedoval Janc.
Zdaj se je Šuligoj zasmejal glasno.
Vedel je, da sta in župnik, še bolj pa katehet besna nanj, na novi zbor in na vse, ki so pri zboru sodelovali. Na otroke, ki so peli, na upravni odbor, ki je zboru dajal močno oporo, na Sokolsko društvo, ki je dalo na razpolago zboru svojo dvorano, še najbolj besna pa sta bila nanj, na Šuligoja, ki je zbor vodil in bil pravzaprav pobudnik vsega tega zla, ki sta mu ga pripisovala.
Zgodilo se je, da je župnik, ne sicer z imenom, zbranim pri maši med pridigo govoril o hudičevih silah, ki zavajajo bogaboječe in nevedne otroke v Trbovljah.
»Veste kaj, Janc… Takole se zmeniva ! Naj pride vaše dekle na vajo ! In bomo napravili vokalni preizkus !« je končno dejalŠuligoj, ko je videl, da je možakar čisto na
trnih.
»Kaj boste napravili ? Vukal ?« se ječudil Janc, ko je Šuligoj omenil preizkus.
»Janc… Preizkus njenega glasu in njenega posluha bomo napravili ! Razumete ?«
Janc je stisnil ustnice in pomenljivo kimal.
»Pa če vam jaz garantiram, učitelj, da poje lepše kot pa sami angelci v nebesih !« se je blago pritoževal.
»Saj vam verjamem, Janc ! A brez tega preizkusa pač ne gre ! Opraviti so ga morali vsi člani zbora in vaša hčerka ne more biti izjema !«
»Če je tako…«
»Tako je in tako mora biti, Janc ! Verjemite ! In verjemite mi tudi, da bom do vaše hčerke pošten . Če ima zares takšen glas, kot pravite vi, potem ne bo nobenega problema in dekle lahko že po koncu preizkusa ostane na vaji !«
»In bo članica zbora ?«
»Seveda !«
»Vi ste pa zares dec in pol !« se je zasmejal Janc in nerodno objel Šuligoja.
»Oh… Počasi, počasi ! Najprej mora vaša Herminca le opraviti preizkus !« je bilo Šuligoju ob takšnem zanosu trdega knapa nerodno.
»Učitelj… Takšen preizkus zanjo ni noben problem ! Verjemite mi!«
»Torej prav !«
Janc se je nerodno prestopil, pomečkal s svojo kapo in se na pol obrnil, da bi odšel.
»Pa boglonaj, učitelj !« je dejal.
»Janc ?«
»Ja ?« se je možakar spet obrnil k Šuligoju.
»Kaj pa vaš prijatelj Krpač ? Vam ta vzvišeni žandarski vajenec še dela preglavice ?« je zanimalo Šuligoja.
Janc se je na široko zarežal.
»Veste, odkar so ga zadaj za Čarugatom knapje namlatili in potem še nagega namočili v koprive… Ja, od takrat naprej je krotek kot jagnje. Še za pijačo hoče dati !« je smeje pripovedoval.
»Pa ste res od sile, knapje !« je prikimal Šuligoj.
»Ja, učitelj… Takšnih decev zlepa ne najdeš ! Še z leščembro pri belem dnevu ne ! Pa zdravi bodite, učitelj ! Srečno !« je pozdravil z rudarskim pozdravom, si na glavo postrani poveznil svojo kapo in ponosno odkorakal iz dvorane.
Šuligoj je gledal za njim in se spomnil, kako so mu pripovedovali o njem samem in o njegovih bratih. Pet jih je bilo in vsi so bili od hudiča. Zagreti podporniki naprednih, komunističnih idej in prvi, ko je bilo treba organizirati štrajk in zadnji, ko je bilo trebaštrajk končati. Vedno so imeli še kakšne zahteve, ki naj bi jih premogokopna družba morala izpolniti, preden bi se rudarji spet vrnili na delo. Eden od njih, Slavko, je baje pel kot Caruso, drugi, Gvido, so pripovedovali, pa je bil baje tako rdeč, da niti Lenin ne bi mogel biti.
»Dobri so, da vse to zdržijo, ti knapje ! Zares garaško celodnevno delo v jami, slabo plačilo, kopica otrok, ki jih je treba nahraniti s tistim drobižem od mezde…« je pomislil Šuligoj, ko je Janc za seboj zaprl vrata.
Ko je čez slabe pol ure Šuligoj stopil skozi vrata Sokolskega doma, je le meter od vrat stal Janc, ob njem pa se je stiskalo drobceno dekle. Pravzaprav se je skrivalo za njim in je Šuligoj lahko videl le njene velike črne oči, ki so gledale vanj ne s strahom, pač pa s spoštovanjem.
»Veste, učitelj… Sem razmišljal in… Kaj bi čakali ! Napravite tisto prekleto probo z njo kar zdaj in če je dobra, bo prišla jutri k vam na vajo, če pa ni, pa… Bog pomagaj ! Bo pa meni doma pela !«je govoril zagnano ob tem pa porinil dekle naprej.
Dekle je stopilo predenj in v zadregi gledalo v tla.
Šuligoj jo je pobožal po laseh.
»Si res tako hudo želiš peti pri nas ?«
Dekle je prikimalo in ga pogledalo z očmi polnimi upanja.
»Pridi…!« je dejal mehko.
Objel jo je okrog ramen in stopil na prvo stopnico, ko je za seboj zaslišal njenega očeta, kako koraka za njima. Obrnil se je k njemu.
»Janc, vi pa kar tu počakajte !« je dejal kar se da strogo in zaprl vhodna vrata.
»Porkaduš !« je bilo vse, kar je še slišal od zunaj in namuznil se je tej preprosti jezi knapa, ki je drugače trd in neizprosen v tistih trenutkih zelo očitno trpel hude muke, ko je trepetal za usodo svoje hčerke.
»Pridi, da zapojeva !« je dejal kar se da mehko Šuligoj prestrašeni deklici in jo potisnil levo od klavirja.
Obstala je tam kot prikovana in roke trdno stiskala v pesti. Šuligoj je zaigral nekaj taktov pesmi »Nocoj, pa oh nocoj«, za katero je vedel, da jo poje tudi njen oče in pokimal deklici. Ta je lepo počakala, da je končal z uvodnim igranjem, potem ujela pravi začetek in z zvonik glasom mehko in brez težav odpela pesem.
»No, učitelj ?« je nestrpno vprašal Janc na vratih, ko sta Šuligoj in deklica prišla iz dvorane.
»Janc, vaša Herminca je zdaj čisto prava članica zbora ! In jutri bo že vadila skupaj z drugimi !« se mu je nasmehnil Šuligoj in deklico potrepljal po rami.
»Iz nje bo še odlična pevka !« je dodal.
»Kaj da bo ! Je že ! Saj sem vam rekel !« je dejal s širokim nasmehom Janc in prijel deklico ter si jo prižel k sebi.
OBRNIL SE JE IN POGLEDAL KDO NEKI JE PRIŠEL.
SREDI DVORANE JE STAL MOŠKI SREDNJIH LET, KI SE JE ŠULIGOJU ZDEL MOČNO ZNAN.
»Vam lahko kako pomagam ?« ga je nagovoril.
Moški je v rokah premetaval kapo sšiltom in videti je bilo, da je v zadregi. A potem se je vseeno ojunačil.
»Mogoče se gospod učitelj ne spomnijo, a enkrat sva skupaj spila kozarec na zdravje… In tudi zapeli smo !« je dejal moški.
In potem se je Šuligoj spomnil svojega prvega dne v Trbovljah, voznika Johana, ki ga je peljal k Ternovic na kozarec, nadutega žandarja Krpača in skupine knapov, ki je tako lepo zapela »Nocoj, pa oh nocoj«.
»Janc ste, kaj ne ?« je dejal Šuligoj z radostjo v glasu in vstal od klavirja.
Stopil je k moškemu in mu ponudil roko.
Ta ga je nekaj časa nejeverno gledal, ves zmeden, da se učitelj spomni njegovega priimka in da mu spet ponuja roko.
»Ja, Janc sem…« je dejal v zadregi in učitelju nerodno segel v roko.
»Kaj vas je pripeljalo k meni, dragi prijatelj ?« je vprašal Šuligoj in Jancu ponudil stol.
»Veste, gospod učitelj… Za vaš zbor gre !« je dejal počasi in s pretehtanimi besedami Janc, kot da bi se bal, da bi rekel kaj narobe.
»Ah, za naš zbor gre ?! In kaj v zvezi s tem vas zanima ?«
»Petje v zboru !« je izstrelil moški.
»Petje v zboru ? Janc, kaj ga pa biksate, saj to je vendar mladinski pevski zbor !« je na široko razprl roke Šuligoj.
»Saj, hudiča… Prav v tem grmu tiči zajec, gospod učitelj ! Doma imam dekle, ki poje kot angel in bi rada pela z vami v tem preklicanem zboru. Že nekaj tednov mi ne da miru in me noč in dan gnjavi s tem zborom in petjem v njem! Pa sem rekel… Nič, stopim do gospoda učitelja in ga vprašam… Saj beseda ni konj, kaj ne ?« je drdral Janc.
Šuligoj se je smehljal in kimal.
»Koliko pa je staro to vaše dekle ?«
»Štirinast… Ne… Trinajst… Ja, trinajst ! Ema je štirinajst, Herminca pa trinajst ! Ja, tako bo prav !« je sam sebi kimal Janc.
Šuligoj je že iz poučevanja v šoli vedel, da ogromno staršev pri desetih otrocih sploh ne ve, koliko let kateri od njih šteje. Večina je vedela te podatke le približno in je njihovo starost povezovala z drugimi dogodki, ki so zaznamovali njihova življenja. S štrajki, s smrtjo bližnjih, z izgubo dela pri TPD in le redkokdaj z veselim trenutki.Šuligoj je ob tem večkrat pomislil, da te svetle trenutke raje čim prej pozabijo, da lahko premagujejo tegobe črnega vsakdanjika.
»In kako to, da vaša hči ni prišla na zborovanje, ko smo objavili s plakati, da bo zbor začel z delom ?« je zanimalo Šuligoja.
»Saj, hudiča… Takrat je skoraj mesec in pol ležala zaradi neke hude bolezni. Ne vem že katere, a bilo je, verjemite, gospod učitelj, zelo hudo z njo. Vročina in takšne stvari. Potem pa si ni večupala k vam, ko je slišala koliko pevcev imate. A verjemite mi, da je zdaj zdrava in da zares angelsko poje !«
Šuligoj je premišljeval in kimal. Poznal je takšne primere, ko otroci zaradi bolezni, med drugim tudi tuberkuloznih obolenj, po celo leto niso mogli v šolo. Ali niso mogli ali pa jim je to prepovedal zdravnik Jenšterle, ki je dobro poznal razmere v knapovskih kolonijah, a se oblast na njegova opozorila ni odzivala.
»Veste, učitelj… Katehet je pred kakšnim letom po cele dneve visel pri nas doma, da smo že razmišljali, da bi ga pribili na steno za hišnega Kristusa… A prihajal je le zaradi Hermine, ker je ta farški podrepnik kot kakšen osel trmasto vztrajal, da bi naša punca morala peti v tistem njegovem pobožnem zboru. Pa ni hotela, veste ! Ona je kanpovski otrok in tega se zaveda in želi prepevati le pri vas !« je z neprikritim ponosom pripovedoval Janc.
Zdaj se je Šuligoj zasmejal glasno.
Vedel je, da sta in župnik, še bolj pa katehet besna nanj, na novi zbor in na vse, ki so pri zboru sodelovali. Na otroke, ki so peli, na upravni odbor, ki je zboru dajal močno oporo, na Sokolsko društvo, ki je dalo na razpolago zboru svojo dvorano, še najbolj besna pa sta bila nanj, na Šuligoja, ki je zbor vodil in bil pravzaprav pobudnik vsega tega zla, ki sta mu ga pripisovala.
Zgodilo se je, da je župnik, ne sicer z imenom, zbranim pri maši med pridigo govoril o hudičevih silah, ki zavajajo bogaboječe in nevedne otroke v Trbovljah.
»Veste kaj, Janc… Takole se zmeniva ! Naj pride vaše dekle na vajo ! In bomo napravili vokalni preizkus !« je končno dejalŠuligoj, ko je videl, da je možakar čisto na
trnih.
»Kaj boste napravili ? Vukal ?« se ječudil Janc, ko je Šuligoj omenil preizkus.
»Janc… Preizkus njenega glasu in njenega posluha bomo napravili ! Razumete ?«
Janc je stisnil ustnice in pomenljivo kimal.
»Pa če vam jaz garantiram, učitelj, da poje lepše kot pa sami angelci v nebesih !« se je blago pritoževal.
»Saj vam verjamem, Janc ! A brez tega preizkusa pač ne gre ! Opraviti so ga morali vsi člani zbora in vaša hčerka ne more biti izjema !«
»Če je tako…«
»Tako je in tako mora biti, Janc ! Verjemite ! In verjemite mi tudi, da bom do vaše hčerke pošten . Če ima zares takšen glas, kot pravite vi, potem ne bo nobenega problema in dekle lahko že po koncu preizkusa ostane na vaji !«
»In bo članica zbora ?«
»Seveda !«
»Vi ste pa zares dec in pol !« se je zasmejal Janc in nerodno objel Šuligoja.
»Oh… Počasi, počasi ! Najprej mora vaša Herminca le opraviti preizkus !« je bilo Šuligoju ob takšnem zanosu trdega knapa nerodno.
»Učitelj… Takšen preizkus zanjo ni noben problem ! Verjemite mi!«
»Torej prav !«
Janc se je nerodno prestopil, pomečkal s svojo kapo in se na pol obrnil, da bi odšel.
»Pa boglonaj, učitelj !« je dejal.
»Janc ?«
»Ja ?« se je možakar spet obrnil k Šuligoju.
»Kaj pa vaš prijatelj Krpač ? Vam ta vzvišeni žandarski vajenec še dela preglavice ?« je zanimalo Šuligoja.
Janc se je na široko zarežal.
»Veste, odkar so ga zadaj za Čarugatom knapje namlatili in potem še nagega namočili v koprive… Ja, od takrat naprej je krotek kot jagnje. Še za pijačo hoče dati !« je smeje pripovedoval.
»Pa ste res od sile, knapje !« je prikimal Šuligoj.
»Ja, učitelj… Takšnih decev zlepa ne najdeš ! Še z leščembro pri belem dnevu ne ! Pa zdravi bodite, učitelj ! Srečno !« je pozdravil z rudarskim pozdravom, si na glavo postrani poveznil svojo kapo in ponosno odkorakal iz dvorane.
Šuligoj je gledal za njim in se spomnil, kako so mu pripovedovali o njem samem in o njegovih bratih. Pet jih je bilo in vsi so bili od hudiča. Zagreti podporniki naprednih, komunističnih idej in prvi, ko je bilo treba organizirati štrajk in zadnji, ko je bilo trebaštrajk končati. Vedno so imeli še kakšne zahteve, ki naj bi jih premogokopna družba morala izpolniti, preden bi se rudarji spet vrnili na delo. Eden od njih, Slavko, je baje pel kot Caruso, drugi, Gvido, so pripovedovali, pa je bil baje tako rdeč, da niti Lenin ne bi mogel biti.
»Dobri so, da vse to zdržijo, ti knapje ! Zares garaško celodnevno delo v jami, slabo plačilo, kopica otrok, ki jih je treba nahraniti s tistim drobižem od mezde…« je pomislil Šuligoj, ko je Janc za seboj zaprl vrata.
Ko je čez slabe pol ure Šuligoj stopil skozi vrata Sokolskega doma, je le meter od vrat stal Janc, ob njem pa se je stiskalo drobceno dekle. Pravzaprav se je skrivalo za njim in je Šuligoj lahko videl le njene velike črne oči, ki so gledale vanj ne s strahom, pač pa s spoštovanjem.
»Veste, učitelj… Sem razmišljal in… Kaj bi čakali ! Napravite tisto prekleto probo z njo kar zdaj in če je dobra, bo prišla jutri k vam na vajo, če pa ni, pa… Bog pomagaj ! Bo pa meni doma pela !«je govoril zagnano ob tem pa porinil dekle naprej.
Dekle je stopilo predenj in v zadregi gledalo v tla.
Šuligoj jo je pobožal po laseh.
»Si res tako hudo želiš peti pri nas ?«
Dekle je prikimalo in ga pogledalo z očmi polnimi upanja.
»Pridi…!« je dejal mehko.
Objel jo je okrog ramen in stopil na prvo stopnico, ko je za seboj zaslišal njenega očeta, kako koraka za njima. Obrnil se je k njemu.
»Janc, vi pa kar tu počakajte !« je dejal kar se da strogo in zaprl vhodna vrata.
»Porkaduš !« je bilo vse, kar je še slišal od zunaj in namuznil se je tej preprosti jezi knapa, ki je drugače trd in neizprosen v tistih trenutkih zelo očitno trpel hude muke, ko je trepetal za usodo svoje hčerke.
»Pridi, da zapojeva !« je dejal kar se da mehko Šuligoj prestrašeni deklici in jo potisnil levo od klavirja.
Obstala je tam kot prikovana in roke trdno stiskala v pesti. Šuligoj je zaigral nekaj taktov pesmi »Nocoj, pa oh nocoj«, za katero je vedel, da jo poje tudi njen oče in pokimal deklici. Ta je lepo počakala, da je končal z uvodnim igranjem, potem ujela pravi začetek in z zvonik glasom mehko in brez težav odpela pesem.
»No, učitelj ?« je nestrpno vprašal Janc na vratih, ko sta Šuligoj in deklica prišla iz dvorane.
»Janc, vaša Herminca je zdaj čisto prava članica zbora ! In jutri bo že vadila skupaj z drugimi !« se mu je nasmehnil Šuligoj in deklico potrepljal po rami.
»Iz nje bo še odlična pevka !« je dodal.
»Kaj da bo ! Je že ! Saj sem vam rekel !« je dejal s širokim nasmehom Janc in prijel deklico ter si jo prižel k sebi.