ODLOMEK IZ KNJIGE - Prvi nastop v dvorani Union v Ljubljani
»MISLIM, DA Z VSEM TEM POMPOM LE MALCE PRETIRAVAJO. SAJ NE
REČEM, OTROCI LAHKO ZARES LEPO ZAPOJEJO, A PRIMERJATI JIH S KAKŠNIMI RESNIMI
KONCERTNIMI MOJSTRI… NE, NE VERJAMEM ! NAJ RAJE OB TREH KRALJIH HODIJO PO HIŠAH
IN PREPEVAJO O BETLEHEMU !«JE GOVORIL TOVARNAR BIGMAN SKUPINI V PREDDVERJU
UNIONSKE DVORANE.
»Jaz pa sem slišala in brala prav nasprotno ! Da pojejo krasno, kljub temu, da so to otroci iz najrevnejših družin !« se je oglasila dama, ogrnjena v bogato krzno.
»Jaz menim, da bi bilo bolje, da bi jih učili računstva in kakšnih rokodelskih spretnosti, ne pa da jim zbujajo lažne upe, da so ali da nekoč bodo umetniki ! Otroci rudarjev pa umetniki !? Je še kdo pripravil osla, da je zmagal na konjskih dirkah ?« se je Bigman zasmejal prispodobi, ki se mu je utrnila.
Nekateri so mu molče prikimavali , drugim je bilo ob tem njegovem besedičenju rahlo neugodno.
»Oprostite, gospod… Po naključju sem slišala vašo domislico o oslu. Govorite, kot da ste v umetnosti več kot doma…Potem gotovo poznate Prešernovo »Le čevlje sodi naj kopitar !« Vsaj upam, da jo. V vaše dobro namreč !« se je v
pogovor vmešala prikupna mlada dama.
Ob mladi dami je stala ženska srednjih let, ki je do tedaj molčala in dogajanje molče spremljala s strani.
»Gospod Bigman, če bi bilo po moje, si zdajle ne bi prislužili le poučne in več kot zaslužene kritike, pač pa klofuto !« je dejala trdo.
Vsi v krogu so onemeli, Bigman pa je zardel in živčno pogledoval po drugih, kot da išče pri njih podpore.
A so vsi molčali.
Mlada dama in ženska srednjih let sta odšli proti vhodu v dvorano.
»Kdo, za vraga, pa sta ti dve neolikaniženščini ?« je zakrakal Bigman v vidni zadregi.
Nekaj časa so vsi molčali.
»Mlada dama je Mira Krmar, zaročenka slikarja Miheliča…Pisateljica ! In druga, druga je gospa Anica Černejeva, učiteljica in pesnica !« mu je nazadnje pojasnila dama, ki je Bigmanu ugovarjala že prej.
»Pisateljica ? Ta smrklja ? In, navsezadnje, ženske zdaj že knjige pišejo ? In učiteljice lahko gobezdajo kar vse povprek in žalijo? Kakšna nezaslišana predrznost ! Le kam gre ta svet ?« je osupel gledal za ženskama tovarnar
Bigman.
A ko se je obril, tam razen njegovežene, ki je bila v obraz rdeča kot kuhan rak, ni bilo nikogar več.
»Greva !« je revsknil Bigman ženi.
A ni zavil v dvorano, pač pa proti izhodu iz Unionske dvorane.
Ko so drug za drugim stopili na oder, so vsi po vrsti obnemeli.
Vsem je ob prizoru, ki so ga zagledali, zastal dih.In tudi korak. Velika Unionska dvorana . Oči jim je najprej zaslepila svetloba iz velikih visečih kristalnih lestencev. Zavese na odru so bile iz temno rdečega mehkega brokata. Na stenah so visele bogate štukature z različnimi podobami, še bolj pa so jih presenetila z usnjem oblazinjena vrata. Kaj takega niti v sanjah niso videli.
»Oooo…!« so izustila marsikatera usteca.
Najbolj pa jih je presenetila množica ljudi, ki se je trla v dvorani. Nekateri so celo stali ob strani ali za zadnjimi vrstami. In vsi so bili lepo in izborno oblečeni.
Zadnji je na oder prišel AvgustŠuligoj.
Stopal je odločno, a vseeno lahkotno. Na sredini odra se je zaustavil, se obrnil k publiki in se globoko priklonil. Nato se je obrnil k svojemu zboru, se nasmehnil otrokom in jim kot vedno na začetku vsakega koncerta spodbujajoče pomežiknil in prikimal.
Že ko je dvignil roke, so se obrazi otrok sprostili in ko je zamahnil za začetek prve skladbe, so Unionsko dvorano v trenutku napolnili kristalno čisti otroški glasovi.
»Mi smo pa od tam doma…!« je srebrno zadonelo skozi prostor.
Ko so skladbo končali, se je Šuligoj spet obrnil k občinstvu. Videl je njihove presenečene obraze in se spraševal ali jih je presenetilo besedilo ali petje otrok ali nemara kar oboje.
In potem se je Unionska dvorana stresla. Aplavzu ni bilo ne konca ne kraja in čeprav so odpeli šele prvo skladbo, so na oder že začele padati prve rože.
»Vedel sem !« si je z blaženim nasmehom na ustih dejal Šuligoj, medtem, ko se je že najmanj tridesetkrat globoko priklonil publiki.
Šuligoj je stal v preddverju dvorane obkrožen z novinarji in občudovalci, a njihovih besed in pohval sploh ni slišal. Razmišljal je le o tem, kako je z njegovimi pevci. Vedel je, da so utrujeni od vožnje z vlakom, sploh pa od koncerta, ki se je zaradi ponovitev zavlekel za več kot pol ure. Na odru so bili tistega večera skoraj polni dve uri !
»Gotovo so utrujeni… In lačni…« mu ješvigalo skozi misli.
Glasovi okrog njega so se mešali in kar malce zmeden je pogledoval zdaj enega, zdaj drugega spraševalca.
»Boste v Ljubljano še prišli ?«
»Kako lahko vodite zbor otrok, ki šteje kar sto pevcev ?«
»Kakšni so vaši načrti v naprej ?«
»Ste kdaj pomislili na to, da bi prišli delat v Ljubljano ?«
»Slišati je, da vam lokalna oblast ni preveč naklonjena ! Je to res ?«
»Koliko je star najmlajši in koliko najstarejši član vašega zbora ?«
Vprašanja so kar deževala.
»Oprostite, a moji otroci me čakajo ! Poskrbeti moram zanje ! Oprostite prosim ! Razumite… Otroci !« se je zmedeno opravičeval Avgust Šuligoj in poskušal nekako pobegniti iz objema več kot tridesetih ljudi.
REČEM, OTROCI LAHKO ZARES LEPO ZAPOJEJO, A PRIMERJATI JIH S KAKŠNIMI RESNIMI
KONCERTNIMI MOJSTRI… NE, NE VERJAMEM ! NAJ RAJE OB TREH KRALJIH HODIJO PO HIŠAH
IN PREPEVAJO O BETLEHEMU !«JE GOVORIL TOVARNAR BIGMAN SKUPINI V PREDDVERJU
UNIONSKE DVORANE.
»Jaz pa sem slišala in brala prav nasprotno ! Da pojejo krasno, kljub temu, da so to otroci iz najrevnejših družin !« se je oglasila dama, ogrnjena v bogato krzno.
»Jaz menim, da bi bilo bolje, da bi jih učili računstva in kakšnih rokodelskih spretnosti, ne pa da jim zbujajo lažne upe, da so ali da nekoč bodo umetniki ! Otroci rudarjev pa umetniki !? Je še kdo pripravil osla, da je zmagal na konjskih dirkah ?« se je Bigman zasmejal prispodobi, ki se mu je utrnila.
Nekateri so mu molče prikimavali , drugim je bilo ob tem njegovem besedičenju rahlo neugodno.
»Oprostite, gospod… Po naključju sem slišala vašo domislico o oslu. Govorite, kot da ste v umetnosti več kot doma…Potem gotovo poznate Prešernovo »Le čevlje sodi naj kopitar !« Vsaj upam, da jo. V vaše dobro namreč !« se je v
pogovor vmešala prikupna mlada dama.
Ob mladi dami je stala ženska srednjih let, ki je do tedaj molčala in dogajanje molče spremljala s strani.
»Gospod Bigman, če bi bilo po moje, si zdajle ne bi prislužili le poučne in več kot zaslužene kritike, pač pa klofuto !« je dejala trdo.
Vsi v krogu so onemeli, Bigman pa je zardel in živčno pogledoval po drugih, kot da išče pri njih podpore.
A so vsi molčali.
Mlada dama in ženska srednjih let sta odšli proti vhodu v dvorano.
»Kdo, za vraga, pa sta ti dve neolikaniženščini ?« je zakrakal Bigman v vidni zadregi.
Nekaj časa so vsi molčali.
»Mlada dama je Mira Krmar, zaročenka slikarja Miheliča…Pisateljica ! In druga, druga je gospa Anica Černejeva, učiteljica in pesnica !« mu je nazadnje pojasnila dama, ki je Bigmanu ugovarjala že prej.
»Pisateljica ? Ta smrklja ? In, navsezadnje, ženske zdaj že knjige pišejo ? In učiteljice lahko gobezdajo kar vse povprek in žalijo? Kakšna nezaslišana predrznost ! Le kam gre ta svet ?« je osupel gledal za ženskama tovarnar
Bigman.
A ko se je obril, tam razen njegovežene, ki je bila v obraz rdeča kot kuhan rak, ni bilo nikogar več.
»Greva !« je revsknil Bigman ženi.
A ni zavil v dvorano, pač pa proti izhodu iz Unionske dvorane.
Ko so drug za drugim stopili na oder, so vsi po vrsti obnemeli.
Vsem je ob prizoru, ki so ga zagledali, zastal dih.In tudi korak. Velika Unionska dvorana . Oči jim je najprej zaslepila svetloba iz velikih visečih kristalnih lestencev. Zavese na odru so bile iz temno rdečega mehkega brokata. Na stenah so visele bogate štukature z različnimi podobami, še bolj pa so jih presenetila z usnjem oblazinjena vrata. Kaj takega niti v sanjah niso videli.
»Oooo…!« so izustila marsikatera usteca.
Najbolj pa jih je presenetila množica ljudi, ki se je trla v dvorani. Nekateri so celo stali ob strani ali za zadnjimi vrstami. In vsi so bili lepo in izborno oblečeni.
Zadnji je na oder prišel AvgustŠuligoj.
Stopal je odločno, a vseeno lahkotno. Na sredini odra se je zaustavil, se obrnil k publiki in se globoko priklonil. Nato se je obrnil k svojemu zboru, se nasmehnil otrokom in jim kot vedno na začetku vsakega koncerta spodbujajoče pomežiknil in prikimal.
Že ko je dvignil roke, so se obrazi otrok sprostili in ko je zamahnil za začetek prve skladbe, so Unionsko dvorano v trenutku napolnili kristalno čisti otroški glasovi.
»Mi smo pa od tam doma…!« je srebrno zadonelo skozi prostor.
Ko so skladbo končali, se je Šuligoj spet obrnil k občinstvu. Videl je njihove presenečene obraze in se spraševal ali jih je presenetilo besedilo ali petje otrok ali nemara kar oboje.
In potem se je Unionska dvorana stresla. Aplavzu ni bilo ne konca ne kraja in čeprav so odpeli šele prvo skladbo, so na oder že začele padati prve rože.
»Vedel sem !« si je z blaženim nasmehom na ustih dejal Šuligoj, medtem, ko se je že najmanj tridesetkrat globoko priklonil publiki.
Šuligoj je stal v preddverju dvorane obkrožen z novinarji in občudovalci, a njihovih besed in pohval sploh ni slišal. Razmišljal je le o tem, kako je z njegovimi pevci. Vedel je, da so utrujeni od vožnje z vlakom, sploh pa od koncerta, ki se je zaradi ponovitev zavlekel za več kot pol ure. Na odru so bili tistega večera skoraj polni dve uri !
»Gotovo so utrujeni… In lačni…« mu ješvigalo skozi misli.
Glasovi okrog njega so se mešali in kar malce zmeden je pogledoval zdaj enega, zdaj drugega spraševalca.
»Boste v Ljubljano še prišli ?«
»Kako lahko vodite zbor otrok, ki šteje kar sto pevcev ?«
»Kakšni so vaši načrti v naprej ?«
»Ste kdaj pomislili na to, da bi prišli delat v Ljubljano ?«
»Slišati je, da vam lokalna oblast ni preveč naklonjena ! Je to res ?«
»Koliko je star najmlajši in koliko najstarejši član vašega zbora ?«
Vprašanja so kar deževala.
»Oprostite, a moji otroci me čakajo ! Poskrbeti moram zanje ! Oprostite prosim ! Razumite… Otroci !« se je zmedeno opravičeval Avgust Šuligoj in poskušal nekako pobegniti iz objema več kot tridesetih ljudi.